Gorica leži v kotlini med gorami, rekama Soča in Vipava, kjer se dolina odpre, zelo enosostavna pokrajnia za tranzit, navaja Paolo Diacono konec VIII stoletja, v preteklosti scenarij raznih vpadov in izmenjavanj.
Mesto kjer so se življenja povezovala oziroma nasprotovala med narodi in kulturami, mesto mnogih duš, italijanska jezika in kulture. Območje se razteza med furlansko nižino in gorami, ki se nahajajo v Sloveniji.
To je njen čar: majhna, tiha, včasih malo umirjena, melanhonična nosi pečat velike avstro-ogrske monarhije in njen nadnacionalni značaj, kar je izraženo v različnih jezikih, ki se še vedno govorijo v mestu: italijanski, furlanski in slovenski jezik.
Posameznik ki pride v Gorico, na nek način prestopi prag: ”hkrati biti tukaj in drugje”. In če majnost in odrezanost zagotovo niso v prid gospodarstvu, po drugi strani prav ta značilnost reši mesto od posledic nenadzorovane rasti: ni umazanega predmestja, je kot da bi zelenju v okolici spodrsnilo med zadnje hiše,in mnoge mestne vrtove in parke. Nad vsem tem pa kraljuje srednjeveški grad.
Besedilo izvzeto iz vodiča Touring Club Gorizia